Depresija ni posledica kemičnega neravnovesja – čas je za nov pogled

Dolga leta so nas prepričevali, da je depresija posledica kemičnega neravnovesja v možganih – zlasti pomanjkanja serotonina, t. i. »hormona sreče«. Ta razlaga se je zdela preprosta, logična in – kar je najpomembneje – rešljiva s pomočjo zdravil. A sodobna znanost danes opozarja: ta teorija je zastarela, poenostavljena in – predvsem – neutemeljena.

Leta 2022 je skupina raziskovalcev z Univerzitetnega kolidža v Londonu (UCL), pod vodstvom profesorice Joanne Moncrieff, objavila prelomno analizo v znanstveni reviji Molecular Psychiatry. Njihova ugotovitev? Ni nobenih prepričljivih dokazov, da depresijo povzroča pomanjkanje serotonina ali katerakoli oblika kemičnega neravnovesja v možganih.

Namesto tega je depresija veliko bolj kompleksna. Lahko je posledica dolgotrajnega stresa, čustvene izgorelosti, nerazrešenih travm, občutkov izolacije, življenjskih prelomnic ali globoko zakoreninjenih notranjih konfliktov. Pogosto je povezana tudi s socialnimi okoliščinami, kot so izguba službe, zlomljeni odnosi ali občutek nesmisla.

In morda je prav to najpomembnejše sporočilo sodobne psihiatrije: depresija ni napaka v možganih – ampak sporočilo duše.

To pomeni, da antidepresivi – čeprav lahko pomagajo v določenih primerih – niso edina ali najbolj temeljna rešitev. Pogosto so učinkoviti predvsem zaradi placebo učinka ali vpliva na čustveno zaznavanje. A dolgoročno okrevanje zahteva več: psihoterapijo, podporne odnose, spremembo življenjskih vzorcev in – predvsem – prostor, kjer si dovolimo čutiti, razumeti in zaceliti.

Če depresije ne razumemo zgolj kot bolezen možganov, ampak kot povabilo k spremembi, potem odpremo vrata resničnemu okrevanju. In namesto da iščemo »popravek« v kemični formuli, se vprašamo: Kaj mi depresija želi povedati? Kaj v mojem življenju kliče po pozornosti, sočutju, spremembi?